Z izdajo skenerja L1 za UAV DJI M300 se je na trgu skenerjev UAV zgodil premik paradigme. Barvna vrednost RGB se dodeli merilni točki takoj, ko je oblak točk posnet. Z zadostno gostoto točk je mogoče polja kontrolnih točk lažje vključiti v rezultat meritve in občutno povečati natančnost. Osnovno natančnost letov skenerja smo preizkusili pri obsežnih merilnih poletih in prišli do zaključka, da ima Airscanner prednosti v smislu takojšnje dostopnosti rezultatov meritev, vendar osnovna natančnost pušča veliko želenega. Natančnost manj kot 10 cm je mogoče doseči le z ustrezno razporeditvijo letenja (nizke višine letenja) in z vidnimi polji kontrolnih točk ter naknadnim povečanim georeferenciranjem.
V primerjavi s fotogrametričnim vrednotenjem lahko domnevamo, da fotogrametrija UAV še vedno daje boljše rezultate in večjo gostoto točk (vsaj za normalne terenske strukture). Po eni strani je to posledica dejstva, da so določene koordinate slike zapisane z veliko natančnostjo v glavi Exif. Tako je vsaj pri PH4 RTK in M300 iz DJI, ki z veliko natančnostjo določita in vneseta ekscentričnost senzorja iz razdalje, smernega kota in zenitne razdalje. Z naknadno prilagoditvijo snopnega bloka se slikovni blok določi tudi brez polj kontrolnih točk z natančnostjo, ki zadostuje za številne naloge spremljanja gradbišča, modeliranja terena in določanja mase. Tu pa še vedno velja, da če hočeš cm, moraš iti še korak dlje in v svoje premisleke in izračune po določenih kriterijih vključiti natančno polje kontrolne točke.
